Kako so povezani ravni podplati in inteligenca

//Kako so povezani ravni podplati in inteligenca

Kako so povezani ravni podplati in inteligenca

[vc_row][vc_column][vc_column_text el_class=”textWrap”]

Učiteljeva naloga je napraviti takšno vprašanje, da bo pouk izvor sreče za učence

Bistrost še ni ustvarjalnost, je prepričan doktor nevrofiziologije Ranko Rajović. Znanstvenik, ki je veliko preučeval inteligenco, nenehno zastavlja uganke, čeprav noče biti zagoneten. Razloži razliko med učenjem na pamet in učenjem s pametjo in dokazuje, da je prednost slednjega prav v zastavljanju ugank. Učiti se na pamet je izgubljen čas, učiti se misliti pa ustvarja nove poklice, je prepričan zagovornik divergentnega mišljenja.

Ranko - delo

Ranko Rajović, zdravnik interne medicine in doktor nevrofiziologije, je pri delu z mladimi opazil, da so jim logične naloge dolgočasne, zato pa je učenje z ugankami nadvse zabavno. Obilo izkušenj je pridobil v Mensi, eni največjih in najstarejših organizacij na svetu, ki se ukvarja z merjenjem inteligence. Je namreč ustanovitelj združenj Mensa v skoraj vseh državah, tudi v Sloveniji, povojnega območja nekdanje Jugoslavije. Ugotovil je, da Mensa sicer združuje nadpovprečno bistre ljudi, a da ta bistrost še ne pomeni, da so ti ljudje tudi ustvarjalni. Bister človek se sicer lahko veliko nauči, vendar ne bo nujno napravil česa kaj novega, izvirnega, za to je namreč potrebna tudi kreativnost. »Znotraj Mense je, kot so ugotovili v ZDA, med zelo bistrimi ljudmi le kakšnih 15 odstotkov tudi nadarjenih. Opravljen test inteligence, ki je pogoj za vstop v Menso, je pravzaprav samo dokaz, da ima človek potencial; toda to, kako ga bo izkoristil, je odvisno tudi od okolja in okoliščin. Kljub visoki inteligenci imajo mladostniki včasih težave s šolskim okoljem, in čeprav imajo ideje, jih ne morejo izraziti. Poleg inteligence je treba razvijati oziroma spodbujati tudi nadarjenost.« Zato je ustanovil oddelka za nadarjene otroke, center pa poimenoval Nikola Tesla Center (NTC). Metodo za poučevanje nadarjenih je začel razvijati skupaj z Urošem Petrovićem.

Preplašeni krtek

»Ko jo obrnemo na glavo, izgubi natanko matematično tretjino. Kaj je to?« je ena izmed njegovih tipičnih ugank. Medtem ko možgani brskajo za odgovorom, profesor Rajović izstreli: »Edini mogoč odgovor je šest,« in že hiti naprej; prvo, kar opazimo v pogovoru z njim, je, da pri ugankah čas hitreje teče. Enako je prepričan tudi naš sogovornik. »V kakšni zvezi sta preplašen krtek in črka M?« hiti z novo uganko, ki je primerna za osnovnošolce. »Nimate odgovora na dlani, kajne? Poiskati ga morate z asociacijami. Kaj je to M? Kaj se dogaja prestrašenemu bitju? Razbija mu srce. Toda kakšno zvezo ima to s črko M? Učenci, ki se spomnijo lekcij iz matematike ali zgodovine, vedo, da je M starorimska oznaka za tisoč, in iz tega sklepajo, da preplašenemu krtu bije srce s 1000 utripi na minuto. Učitelj je asociacijo skril v črko M in naredil nalogo bolj zabavno, medtem ko bi se tipično šolsko vprašanje pri tej lekciji glasilo: koliko utripov srca ima preplašen krt? Učenec bi dvignil roko in izstrelil: Tisoč. Toda to je spet primer reproduktivnega vprašanja, učiteljeva naloga pa je napraviti takšno vprašanje, da bo pouk izvor sreče za učence.«

Profesor Rajović, ki je razpet je med domačim Novim Sadom in Koprom, kjer predava na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, ter številnimi drugimi mesti na območju nekdanje Jugoslavije, je metodo NTC razvil še za predšolske otroke. Najprej so začeli delati z nadarjenimi učenci, a so ugotovili, da je učinkoviteje, če učijo učitelje. V šolah, ki delajo po programu NTC, se učijo po istem programu kot doslej, le da pouk poteka ob smehu in igri. »Mi predstavljamo samo drugačno metodo, ne pa tudi učnega programa; obdržimo lekcije, vendar iz njih napravimo ugankarska vprašanja.«

Na pamet v pozabo

»Otroci sicer brez težav rešujejo logične naloge, in če so dovolj motivirani, se lahko naučijo celo na pamet, vendar to ni znanje, ki bi bilo danes, ko je okrog nas na milijarde informacij, lahko konkurenčno,« meni profesor, tudi sam oče štirih že večinoma odraslih otrok. Učenje na pamet, ki proizvaja reproduktivno znanje, je preživeta oblika učenja, je prepričan. »Otroke je treba naučiti, da mislijo; in da bi jih tega naučili, jim moramo zastavljati takšna vprašanja, da bodo zahtevala razmišljanje.«

Pogosto ga učitelji sprašujejo, zakaj učenje na pamet ni več dobro, navsezadnje smo se tudi sami tako učili. »Rečem jim: Od desetih zdaj najbolj iskanih poklicev jih pred desetimi leti ni obstajalo niti osem, torej mi pripravljamo učence za poklice, ki sploh še ne obstajajo. Ali naj se torej učijo na pamet današnje znanje ali pa tega, da znajo misliti? Današnji otroci potrebujejo funkcionalno, ne pa reproduktivnega znanja; to znanje pa prinaša asociativna metoda. Ta razlika med reproduktivno in asociativno metodo pomeni tudi različne razvojne možnosti držav, ki učijo nove generacije bolj po eni ali drugi metodi. Mednarodno testiranje 15-letnikov (PISA), ki poteka pod okriljem OECD, meri prav to funkcionalno znanje, to je »pismenost«, kot zmožnost uporabe jezika, številk, podob, računalnikov in drugih dominantnih simbolov kulture v matematiki, znanosti in branju. Zadnje testiranje v 65 državah OECD in pridruženih članicah kaže, beremo na Wikipediji, da so razvojne možnosti Slovenije še vedno v zlatem povprečju; v matematiki in znanosti je naša država na 20. mestu, v branju pa na 38.

Kitajska odličnost

Toda problem je, da mladi v Evropi oziroma na Zahodu v celoti zaostajajo za otroki vzhodne Azije, opozori Rajović. »Na lestvici so najbolje uvrščeni mladi iz Kitajske, Singapurja, Japonske, Tajvana in Južne Koreje. V Nemčiji, kot najmočnejšem evropskem gospodarstvu, pa so prepričani, da je test PISA glavni indikator razvoja države v prihodnjih 20 letih. Od funkcionalnega znanja je namreč odvisen bruto nacionalni dohodek in Kitajci so v tem znanju daleč pred nami.«

Sogovornik je prepričan, da je Kitajska odličnost v funkcionalnem znanju posledica njihovega kulturno pogojenega asociativnega načina razmišljanja. »Nam se pogosto zgodi, da ko beremo knjigo, ne vemo, kaj smo prebrali, in moramo brati še enkrat. Kitajci tega ne morejo razumeti, namreč kako je mogoče brati, da ne razumeš, kaj bereš; kitajska pisava je namreč takšna, da zahteva od bralca sprotno branje simbolov in njihovo povezovanje. To pomeni, da so navajeni razmišljati asociativno in so s tem že v prednosti pred nami. Poleg tega začnejo brati pri treh, štirih letih, medtem ko bi v Evropi to razumeli kot mučenje otroka. Čeprav imajo tudi naši otroci enako zmožnost branja simbolov. Že triletnik prepoznava oznake za Audi, Mercedes ali Renault, kar pomeni, da lahko bere simbole. Kitajski otrok se prav nič ne muči, ko rešuje naslednjo uganko: pozna znak za deževni oblak in znak za roko, če ju poveže, dobi vodo, ki jo lahko nosimo – to pa je sneg. Pri branju te pismenke je torej treba rešiti uganko, katero vodo lahko nosimo v roki.«

Vir učenčeve sreče

Na podoben način metoda NTC zastavi vprašanje o preplašenem krtu. Kako napraviti dobro vprašanje, je pravzaprav najtežji del naloge za učitelja, a če mu uspe, je to izvor sreče za učenca. »Končni cilj metode pa je, da znajo tudi sami sestavljati vprašanja in s tem razvijajo tako imenovano divergentno mišljenje. Tega se ne da naučiti, lahko ga le vadimo, ni pa preprosto. Lahko je zastaviti reproduktivno vprašanje kot denimo: kdo živi v jabolku ali kaj običajno nastavljamo ribam na trnke. To je reproduktivno vprašanje, kar se vidi po tem, da ima en sam odgovor. Otrokom pa moramo dati vprašanje za razmislek in jih zato vprašamo, kaj povezuje neškropljeno jabolko in vabo na trnku? Iz tega je mogoče napraviti celo zgodbo, denimo, o ribiču, ki gre na tržnico, da bi tam kupil najslabša jabolka. Otrok mora v glavi preigravati asociacije, da bi prišel do ustreznega vprašanja, ki ponudi en sam odgovor. Tako lahko dvignemo reproduktivno učenje na raven asociativnega, otroci pa pri tem ves čas mislijo, da se igrajo.

Toda kako jih pripraviti, da bi tudi oni sami začeli zastavljati takšne uganke? »Za to moramo spremeniti način učenja, tako da reproduktivno učenje dvignemo na raven asociacij, nato moramo otroka naučiti povezovati asociacije. Še pred vsem tem pa mu moramo sploh omogočiti, da razvije svoje možgane.«

Happy child on a jungle gym

Prav na začetku: gibanje!

Če otrok ne hodi bos in ne teče, če ne skače, preskakuje, če se ne vrti ali pleza, ne bo razvil svojih bioloških zmožnosti, saj gibanje pomembno vpliva na razvoj tistih struktur v možganih, ki omogočajo branje, pisanje in računanje. Prav zato, ker starši malčke vse bolj omejujejo pri gibanju, imajo naši otroci vse več težav z branjem, pisanjem in matematiko, nimajo koncentracije, ne znajo se učiti, poudarja sogovornik. »Možganska skorja se najbolj razvija do osmega leta, in sicer prav z gibanjem, ki ga pri otrocih ne vidimo več, hkrati pa vidimo, da ima v Sloveniji več kot 60 odstotkov otrok ravna stopala in da je veliko predebelih.«

Človeški možgani so zelo plastičen organ, ki lahko počne vse, kar od njega pač zahtevamo, meni profesor Rajović. »Če hočemo, da misli, bo mislil, če hočemo, da povezuje, bo povezoval, in če hočemo, da dela na pamet, bo to tudi počel. Lahko se nauči ogromno, če delamo z njim po ustreznih metodah. Možgani so zmožni največjega ustvarjanja novih povezav med živčnimi celicami do nekje dvanajstega leta starosti, te povezave pa so temelj za vse nadaljnje učenje. Zato je pomembno, da se otroci v tem obdobju ne učijo usvajanja znanja zgolj reproduktivno, torej le z učenjem na pamet, ampak da pridobivajo novo znanje z razumevanjem, ki jim pomaga tudi pri vsakdanji praktični uporabi znanja. Mi pa smo postavili reproduktivno učenje na pamet kot model, ki obstaja že, odkar obstaja sodobna šola. Danes, ko je od desetih najbolj iskanih poklicev kar osem povezanih z računalniki, pa moramo naučiti otroke, da mislijo, učenje na pamet jim pri delu ne bo več pomagalo,« znova posvari pred preživetim učenjem na pamet.

Objavljeno na delo.si[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row]

By | 2017-07-26T17:00:58+00:00 maj 4th, 2017|BlogSlo|0 Comments

About the Author:

Leave A Comment